Vnesite vaš naslov

PODGRAJE - JELŠANE  APRIL 2021

1.4. - četrtek VELIKI ČETRTEK– spomin Jezusove zadnje večerje,

          postavitve  zakramentov sv. Evharistije in mašniškega posvečenja,

          maši v Jelšanah ob 17h v Podgrajah ob 19h.

2. 4. .-petek- prvi petek obisk bolnikov od 9,3o dalje VELIKI PETEK –

            spomin Jezusove smrti na križu, strogi  post, v Jelšanah ob 15h križev

            pot,  v Podgrajah ob 19h obredi velikega petka s češčenjem križa.

3. 4. – sobota VELIKA SOBOTA  - spomin Jezusovega počitka v grobu.

           V Podgrajah ob 7h, v Jelšanah ob 8h blagoslov velikonočnega ognja.

           Blagoslov velikonočnih jedil v Jelšanah ob 16h, v Podgrajah po obredih

           velike sobote ob 19h. (TVS1 ob 15:00, Blagoslov velikonočnih jedi).

4. 4.- nedelja - VELIKA NOČ – spomin Jezusovega vstajenja od mrtvih

           (iz groba), maši v Podgrajah ob 9h, v Jelšanah ob 10,3o brez vstajenjske

           procesije.

5.4.- ponedeljek- Velikonočni ponedeljek, maša v Zabičah ob 10h;

11.4.- nedelja-2. VELIKONOČNA - BELA NEDELJA – BOŽJEGA

           USMILJENJA,  maši v Podgrajah ob 9h, v Jelšanah ob 10,3o.

18.4. – nedelja - 3. VELOKONOČNA NEDELJA  maši v Podgrajah ob 9h,

            v. Jelšanah ob 10,3o.

25.4. – nedelja 4. VELIKONOČNA NEDELJA – DOBREGA PASTIRJA

             maši v Podgrajah ob 9h, v Jelšanah ob 10,3o.

Vlada Republike Slovenije je sporočila, da bodo od Velikega četrtka, 1. aprila 2021, do bele nedelje, 11. aprila 2021, odpovedana vsa javna bogoslužja.

Minister za kulturo dr. Vasko Simoniti je 28. marca 2021 na vladni tiskovni konferenci napovedal nov odlok s področja uresničevanja verske svobode, po katerem bodo zaprti vsi verski objekti. Napovedal je prekinitev izvajanja javnih verskih obredov z navzočnostjo vernikov. Dovoljena bo le individualna verska duhovna oskrba ljudi v stiski. Slovenski škofje bodo nova navodila objavili po objavi omenjenega odloka v Uradnem listu RS. To se bo predvidoma zgodilo v naslednjih dneh.

V tem času so dovoljeni krsti v družinskem krogu. Prav tako je priprava staršev na krst individualna in ne skupinska. Za krst se dogovorite z župnikom.

Darove, ki bi jih namenili za župnijo pri maši v škrabico ali ofru lahko nakažete: Župnija Podgraje Podgraje 39 6250 Ilirska Bistrica TRR: SI56 1010 0003 5825 005

na spletni strani Škofije Koper (povezava: https://skofija-koper.si/prenos/) omogočen neposreden prenos svetih maš, ki jih bo vodil škof Jurij po naslednjem sporedu:

• cvetna nedelja, 28. marec, ob 10. uri;
• veliki četrtek, 1. aprila, ob 19. uri;
• veliki petek, 2. aprila, ob 19. uri;
• velikonočna vigilija, 3. aprila, ob 19. uri;
• velika noč, 4. aprila; ob 10. uri;
• velikonočni ponedeljek, 5. aprila, ob 10. uri.

Ko se je Tomaž soočil z brezpogojno in vseobsegajočo Jezusovo ljubeznijo, se je tudi njegov dvom razblinil.

Vsi lahko tako močno izkusimo Jezusa, kot ga je Tomaž in drugi apostoli, le predati se mu moramo.

Dobri Bog, hvala ti za dar vere, ki mi pomaga živeti in pričati o tem, da si resnično vstal!

Na veliki četrtek je Jezus pri zadnji večerji postavil zakrament svete evharistije, največji čudež, s katerim je med nami vedno navzoč in nam daje moč za življenje. Preden je to storil, je svojim učencem umil noge, s čimer je pokazal svojo ponižnost.

Velika naloga za nas, saj je v tem svetu prava ponižnost zelo malo cenjena.

 Veliki petek je ves preplavljen s spomini na Jezusovo neznosno trpljenje. Ob nenehnem zaničevanju, posmehovanju, trnovi kroni, bičanju, prenašanju težkega križa na kraj svoje smrti … človeka kar zmrazi in se zgrozi. A vse to samo zaradi človeške krutosti; zaradi človeškega greha, ki v danem trenutku želi biti junak – zmagovalec, pa čeprav za to nima nobene podlage.

                  »Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili potem, ko je vstal od mrtvih. Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudem in pričamo, da je on tisti,  ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih.«                                                                     

 Velika noč, Aleluja! Kristus je vstal! On računa na naše pričevanje, a naša vera  je včasih tako majhna,  da si niti ne upamo povedati, da je Jezus naš Gospod. Bodimo pogumni. Pričajmo – imamo   veselo novico!

Tomaž na Jezusovo pobudo, naj se dotakne njegovih ran odgovori z izpovedjo: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28). To je najjasnejše priznanje Jezusovega božanstva v Janezovem evangeliju.

Tudi ti si povabljen- da skupaj s Tomažem izgovoriš »Moj Gospod in moj Bog«, morda zaslutiš, kako se v teh besedah sesujejo vsa nasprotja tega sveta: bližina in oddaljenost, ljubezen in spoštovanje, vera in nevera, dvom in gotovost, Bog in človek, izkušnja in neizkušenost, dotik in strah … Oddaljeni Bog postane tvoj Bog, nedosegljivi Bog ti je dosegljiv, nedojemljivi Bog se ti pusti prijeti. V ljubezni se sesuje razdalja med Bogom in teboj in v Kristusu postaneš eno z Bogom.

Po: A. Grün, Izkusimo velikonočno veselje

KRATKA PREDSTAVITEV ŽUPNIJE PODGRAJE

Župnija Podgraje leži ob vznožju Snežnika in izviru reke Reke, ali kot ji pravijo domačini Velke wode. Ta reka je izoblikovala široko in rodovitno dolino, ki je odprta  samo  proti  Ilirski  Bistrici.  Za  Trnovce  in Bistričane je bil dolga stoletja to nepomemben kot in zato so prebivalcem naše župnije iz Podgraj, Zabič, Kuteževega in Trpčan zaničljivo rekli "Kočanci". Šele v zadnjih desetletjih so naši župljani dosegli svoj ponos in  samozavest,  da  jim  biti  Kočanec  in  prebivalec Kočanije ni več sramota ali zaničevanje, ampak jim je to v ponos in se radi s tem ponašajo. Tudi prebivalci ostalih vasi od Jablanice do Ilirske Bistrice bi se jim radi priključili (pridružili), tako nastajajo večkrat prepiri do kod sega Kočanija ali kod so njene meje proti Ilirski Bistrici.

Župnija šteje malo nad 900 prebivalcev. Še pred desetletjem je bilo v njej nekaj čez 1000 prebivalcev. Enako je z otroci. Pred desetimi leti jih je šolo in verouk obiskovalo več kot 120,  danes pa jih je polovico manj, le nekaj čez 60. To je očiten znak staranja prebivalcev in s tem tudi župnije. Začetki župnije naj bi segali v čas po križarskih vojnah, nekaj stoletij  po  naseljevanju  Slovanov,  ko  so  morali  Iliri oziroma Kelti  prepustiti ta  prostor Slovanom.  Po križarskih vojnah naj bi v te naše kraje prišli redovniki Karmeličani, ki so prenesli češčenje Karmelske Matere Božje za vso širšo okolico. Ni znano, kdaj je bila sezidana župnijska cerkev. Po Valvazorju so bolj znane cerkve, ki so popolnoma porušene in jih danes ni več: v Zabičah sv. Lenart, med Kuteževim in Podgrajami sv. Katarina in nad Trpčanami sv. Tomaž. V sedanji župnijski cerkvi je ohranjen kamen z letnico 1630 in glagolskim napisom, kar pričuje, da se je do zadnjih stoletij tukaj ohranilo glagoljaštvo,  kljub  raznim  novim  priseljence,  iz Nemčije,   Bosne   ali   celo   Albanije.   Vzrok  teh priseljevanj pa so bili Turki, ki so ob svojih pohodih te kraje večkrat požgali in naseljence pobili ali odpeljali s seboj, v kolikor se niso odselili drugam, v 16. stoletju celo v  severno  Italijo.  Grofje  z  gradu  Gotnik  in Jablanica pa so naseljevali rojake iz Nemčije, kar

pričajo  priimki  na  -er:  Štemberger, Rutar.  Kot  Uskoki, pribežniki pred Turki pa s priimki na -ič: Bostjančič, Jaksetič, Francetič..., ali Vlahi na -n: Celin, Prosen, Šestan...

Ti kraji imajo burno zgodovino srednjega in novega veka. Žal pa pisanih zgodovinskih virov ni, ker je ogenj vse sproti uničil. Izpričano naj bi ta župnija bila po

nastanku   pražupnije   (prafare)   Jelšane   njena podružnica,  kasneje  kaplanija  Trnovega in zadnja stoletja ekspozitura Trnovega oziroma Jelšan. Šele za časa Italije 1929 je postala samostojna župnija, s prvim umeščenim župnikom g. Milanom Grlj. Pred njim so tu službovali v zadnjih 100 letih: g. Štefan Jenko do leta 1918,  g.  Janko  Dolenc do  leta  1926,  g.  Franc Rožič do leta 1936, g. Adolf Simonič do leta 1942, g. Milan Grlj do leta 1974 in g. Janko Krkoč do leta 1992.

Poleg župnijske cerkve, ki je verjetno najstarejša, je iz 18. ali 19. stoletja grajska cerkev sv. Janeza Krstnika v Zabičah. V Kuteževem je bila zgrajena leta 1884

cerkev sv. Jožefa, v Trpčanah leta 1937 cerkev sv. Antona  Padovanskega,  na  Fabcih  -  najmanjšem zaselku naše župnije leta 1943 cerkev sv. Fabijana in

Sebastjana in v Zabičah, ker ni bilo mogoče uporabljali cerkve sv. Janeza Krstnika, je bila leta 1969 zgrajena cerkev Žalostne Matere Božje. Kot zimska kapela na pol poti med župniščem in župnijsko cerkvijo je bila zgrajena leta 1935 Lurška kapela in kasneje pred prenovo župnišča leta 1969 tudi kapela Karmelske Matere Božje v župnišču.

Posebnost naše župnije so v župnijski cerkvi slike slikarja Toneta Kralja, ki so nastale v letih 1958/59. V njih je ovekovečena tudi največja tragedija v zadnjih desetletjih, ko so Nemci v začetku maja 1944 požgali vas Podgraje. Za njimi je ostala le izropana cerkev. Slikar Tone Kralj je to vključil v okvir slik križevega pota. Takoj za podobo Kristusa, ki ga je Pilat obsodil, je slika požgane vasi in izgon prebivalcev iz vasi. Ob koncu križevega pota, pred vstajenjem Kristusa pa je slika povratka prebivalcev v vas maja 1945. Župnijska cerkev je bila velikokrat prenavljana. Leta 1949 so povečali kor, ko so nabavili orgle. Takrat se je našel kamen z letnico 1630 in z glagolskim napisom, ki je bil vzidan v stopnišče. Slikar Tone Kralj je vso notranjost preuredil  v  letih  1958/59.  Zadnja  prenova  pa  je potekala po letu 1985 do 1992.

Sedanja župnija živi svoje župnijsko življenje brez večjih pretresov, saj župljani skoraj 100% čutijo svojo pripadnost katoliški Cerkvi in s tem župniji. Največje  izseljevanje je  bilo po 2. svetovni vojni, večinoma iz ekonomskih  razlogov.  Do  tedaj  je  ves  svet

predstavljala za te prebivalce le Kočanska dolina, saj je njihov pogled segal le do okoliških hribov, ki jih obdajajo. V zadnjih desetletjih pa je boleče to, da imamo v župniji najmanj trikrat ali celo več kot to pogrebov v primerjavi z rojstvi in s tem povezano krsti. Tako se vidno manjša število prebivalcev in povečuje število praznih hiš ali opuščenih domov. Zato je bila krajevna  skupnost prisiljena  povečati  in  obnoviti pokopališče s pripadajočimi spremljajočimi objekti, za kar ji gre vsa pohvala za opravljeno delo. Prav tako velja pohvaliti župljane, ki s čutom pripadnosti župniji sodelujejo pri prenavljanju vseh cerkva v župniji, saj brez pomoči od zunaj, veliko žrtvujejo in darujejo od svojih   skromnih   dohodkov.   Preprosto   lepo   je sodelovati z njimi pri bogoslužnih opravilih, kjer vsak po svoji moči sodeluje in je vsaka sveta maša prijetno doživetje.