Vnesite vaš naslov

PODGRAJE - JELŠANE  FEBRUAR 2021

02.02. torek - praznik – GOSPODOVO DAROVANJE – svečnica;

          maši z blagoslovom sveč, ki jih boste prinesli s seboj ali nabavili

          pred mašo, v Jelšanah ob 10h, v Podgrajah ob 17h.

05.02. petek – prvi v mesecu - obisk bolnikov od 9,3o dalje; maša v Zabičah

           ob 17h,

07.02. nedelja – 5. NEDELJA MED LETOM; maši v Podgrajah ob 9h,

           v Jelšanah ob 10,3o 

14.02. nedelja – 6. NEDELJA MED LETOM; maši v Podgrajah ob 9h;

            v Jelšanah ob 10,3o

17.02. sreda – pepelnica: maša s pepelenjem v Jelšanah ob17h

21.02. nedelja –1. POSTNA NEDELJA; maši v Podgrajah ob 9h; v Jelšanah ob 10,3o

28.02. nedelja – 2. POSTNA NEDELJA – KVATRNA:  maši v Podgrajah

           ob 9h, v Jelšanah ob 10,3o: molitve za rajne in blagoslov grobov v

           cerkvi; darovi za semenišče.

Darove, ki bi jih namenili za župnijo pri maši v škrabico ali ofru lahko nakažete: Župnija Podgraje Podgraje 39 6250 Ilirska Bistrica TRR: SI56 1010 0003 5825 005 za Župnija Jelšane Jelšane 55 6254 Jelšane na TRR: SI56 1010 0003 5013 697

Postni čas nas po norčavem pustu vabi, da spremenimo naš način življenja. Sneti je potrebno naše maske in morda Bogu in ljudem okrog sebe iskreno pokazati, kdo smo. Jasno zastaviti pot k bolj polnemu življenju in se te poti tudi držati. Kaj boš izbral-a za svoj izziv v tem postnem času?

Gospod Jezus, očisti nas tistih osebnih slabosti, ki rušijo naš mir in mir tistih, ki so okoli nas.

Daj, da bosta naš razum in naše srce vedra, da bomo prinašali mir vsem, s katerimi se srečujemo.

Želimo biti pričevalci miru. Prosimo te, da v naš svet nasilja prineseš svoj mir.    Mati Terezija

2. februarja praznujemo svečnico,                            

dan Gospodovega darovanja v templju. Na ta dan se spominjamo dogodka, ko je Marija prvorojenca Jezusa prinesla v Jeruzalem, da bi ga darovala Gospodu.

Darovanje za bližnjega je največji dar. Jezus je bil darovan in se je daroval za nas in za naše grehe, za naše očiščenje.

Mnogo ljudi v naši bližini je trpečih, revnih in ponižanih. Jih vidimo? Jim skušamo pomagati? Se znamo tudi mi zanje darovati?

Mati Marija dete prinaša v tiho svetišče Večnemu v dar,

Božji postavi dekla pokorna za njega daruje golobčkov par.

Mati Marija, čuj Simeona, ki Božje dete v rokah drži:

Bog bodi hvaljen, ker luč vseh ljudstev, tvoje rešenje zrejo oči.

Mati Marija, meč bo presunil tvoje prečisto, nežno srce,

saj darovala dete najdražje si v odrešenje grešne zemlje.

Mati Marija, čuj nas otroke: naša življenja združi v svoj dar,

v sreči, trpljenju, v smrti, življenju v slavo naj Bogu bodo vsekdar.

Cvetana Priol

Živeti dobro življenje ni nič drugega

kot ljubiti Boga iz vsega srca,

iz vse duše in iz vse moči.

Njemu ohranjati (z zmernostjo) vso ljubezen,

ki je nobena nesreča ne more pretresti

(kar je stvar srčnosti), ki pripada samo njemu

(to je pravičnost) in ki je budna,

da si vse stvari ogleda iz bojazni,

da nas ne bi presenetila zvijača ali laž (in to je modrost).

KRATKA PREDSTAVITEV ŽUPNIJE PODGRAJE

Župnija Podgraje leži ob vznožju Snežnika in izviru reke Reke, ali kot ji pravijo domačini Velke wode. Ta reka je izoblikovala široko in rodovitno dolino, ki je odprta  samo  proti  Ilirski  Bistrici.  Za  Trnovce  in Bistričane je bil dolga stoletja to nepomemben kot in zato so prebivalcem naše župnije iz Podgraj, Zabič, Kuteževega in Trpčan zaničljivo rekli "Kočanci". Šele v zadnjih desetletjih so naši župljani dosegli svoj ponos in  samozavest,  da  jim  biti  Kočanec  in  prebivalec Kočanije ni več sramota ali zaničevanje, ampak jim je to v ponos in se radi s tem ponašajo. Tudi prebivalci ostalih vasi od Jablanice do Ilirske Bistrice bi se jim radi priključili (pridružili), tako nastajajo večkrat prepiri do kod sega Kočanija ali kod so njene meje proti Ilirski Bistrici.

Župnija šteje malo nad 900 prebivalcev. Še pred desetletjem je bilo v njej nekaj čez 1000 prebivalcev. Enako je z otroci. Pred desetimi leti jih je šolo in verouk obiskovalo več kot 120,  danes pa jih je polovico manj, le nekaj čez 60. To je očiten znak staranja prebivalcev in s tem tudi župnije. Začetki župnije naj bi segali v čas po križarskih vojnah, nekaj stoletij  po  naseljevanju  Slovanov,  ko  so  morali  Iliri oziroma Kelti  prepustiti ta  prostor Slovanom.  Po križarskih vojnah naj bi v te naše kraje prišli redovniki Karmeličani, ki so prenesli češčenje Karmelske Matere Božje za vso širšo okolico. Ni znano, kdaj je bila sezidana župnijska cerkev. Po Valvazorju so bolj znane cerkve, ki so popolnoma porušene in jih danes ni več: v Zabičah sv. Lenart, med Kuteževim in Podgrajami sv. Katarina in nad Trpčanami sv. Tomaž. V sedanji župnijski cerkvi je ohranjen kamen z letnico 1630 in glagolskim napisom, kar pričuje, da se je do zadnjih stoletij tukaj ohranilo glagoljaštvo,  kljub  raznim  novim  priseljence,  iz Nemčije,   Bosne   ali   celo   Albanije.   Vzrok  teh priseljevanj pa so bili Turki, ki so ob svojih pohodih te kraje večkrat požgali in naseljence pobili ali odpeljali s seboj, v kolikor se niso odselili drugam, v 16. stoletju celo v  severno  Italijo.  Grofje  z  gradu  Gotnik  in Jablanica pa so naseljevali rojake iz Nemčije, kar

pričajo  priimki  na  -er:  Štemberger, Rutar.  Kot  Uskoki, pribežniki pred Turki pa s priimki na -ič: Bostjančič, Jaksetič, Francetič..., ali Vlahi na -n: Celin, Prosen, Šestan...

Ti kraji imajo burno zgodovino srednjega in novega veka. Žal pa pisanih zgodovinskih virov ni, ker je ogenj vse sproti uničil. Izpričano naj bi ta župnija bila po

nastanku   pražupnije   (prafare)   Jelšane   njena podružnica,  kasneje  kaplanija  Trnovega in zadnja stoletja ekspozitura Trnovega oziroma Jelšan. Šele za časa Italije 1929 je postala samostojna župnija, s prvim umeščenim župnikom g. Milanom Grlj. Pred njim so tu službovali v zadnjih 100 letih: g. Štefan Jenko do leta 1918,  g.  Janko  Dolenc do  leta  1926,  g.  Franc Rožič do leta 1936, g. Adolf Simonič do leta 1942, g. Milan Grlj do leta 1974 in g. Janko Krkoč do leta 1992.

Poleg župnijske cerkve, ki je verjetno najstarejša, je iz 18. ali 19. stoletja grajska cerkev sv. Janeza Krstnika v Zabičah. V Kuteževem je bila zgrajena leta 1884

cerkev sv. Jožefa, v Trpčanah leta 1937 cerkev sv. Antona  Padovanskega,  na  Fabcih  -  najmanjšem zaselku naše župnije leta 1943 cerkev sv. Fabijana in

Sebastjana in v Zabičah, ker ni bilo mogoče uporabljali cerkve sv. Janeza Krstnika, je bila leta 1969 zgrajena cerkev Žalostne Matere Božje. Kot zimska kapela na pol poti med župniščem in župnijsko cerkvijo je bila zgrajena leta 1935 Lurška kapela in kasneje pred prenovo župnišča leta 1969 tudi kapela Karmelske Matere Božje v župnišču.

Posebnost naše župnije so v župnijski cerkvi slike slikarja Toneta Kralja, ki so nastale v letih 1958/59. V njih je ovekovečena tudi največja tragedija v zadnjih desetletjih, ko so Nemci v začetku maja 1944 požgali vas Podgraje. Za njimi je ostala le izropana cerkev. Slikar Tone Kralj je to vključil v okvir slik križevega pota. Takoj za podobo Kristusa, ki ga je Pilat obsodil, je slika požgane vasi in izgon prebivalcev iz vasi. Ob koncu križevega pota, pred vstajenjem Kristusa pa je slika povratka prebivalcev v vas maja 1945. Župnijska cerkev je bila velikokrat prenavljana. Leta 1949 so povečali kor, ko so nabavili orgle. Takrat se je našel kamen z letnico 1630 in z glagolskim napisom, ki je bil vzidan v stopnišče. Slikar Tone Kralj je vso notranjost preuredil  v  letih  1958/59.  Zadnja  prenova  pa  je potekala po letu 1985 do 1992.

Sedanja župnija živi svoje župnijsko življenje brez večjih pretresov, saj župljani skoraj 100% čutijo svojo pripadnost katoliški Cerkvi in s tem župniji. Največje  izseljevanje je  bilo po 2. svetovni vojni, večinoma iz ekonomskih  razlogov.  Do  tedaj  je  ves  svet

predstavljala za te prebivalce le Kočanska dolina, saj je njihov pogled segal le do okoliških hribov, ki jih obdajajo. V zadnjih desetletjih pa je boleče to, da imamo v župniji najmanj trikrat ali celo več kot to pogrebov v primerjavi z rojstvi in s tem povezano krsti. Tako se vidno manjša število prebivalcev in povečuje število praznih hiš ali opuščenih domov. Zato je bila krajevna  skupnost prisiljena  povečati  in  obnoviti pokopališče s pripadajočimi spremljajočimi objekti, za kar ji gre vsa pohvala za opravljeno delo. Prav tako velja pohvaliti župljane, ki s čutom pripadnosti župniji sodelujejo pri prenavljanju vseh cerkva v župniji, saj brez pomoči od zunaj, veliko žrtvujejo in darujejo od svojih   skromnih   dohodkov.   Preprosto   lepo   je sodelovati z njimi pri bogoslužnih opravilih, kjer vsak po svoji moči sodeluje in je vsaka sveta maša prijetno doživetje.