PODGRAJE     JULIJ - AVGUST   2018

01.07. nedelja 13. NEDELJA MED LETOM – nedelja Slovencev po svetu

           maša v Podgrajah ob 9h

06.07. petek prvi petek od 9,3o obisk bolnikov; maša v Podgrajah ob 19h

08.07. nedelja 14. NEDELJA MED LETOM maša v Podgrajah ob 9h;

           Podgraje ob 15h mesečno srečanje molitvene skupine

15.07. nedelja 15. NEDELJA MED LETOM– SHOD PODGRAJE maša v

           Podgrajah ob 10h

16.07. ponedeljek - KARMELSKA MATI BOŽJA – zavetnica župnije

           maša v Podgrajah ob 10h

22.07. nedelja 16. NEDELJA MED LETOM- KRIŠTOFOVA NEDELJA

           maša v Podgrajah ob 9,3o; za nabirko MIVA  oddajte svoje darove  v

           košarico pod korom.   

29.07. nedelja 17. NEDELJA MED LETOM maša v Podgrajah ob 9,3o;

                                                    

                                                 AVGUST

03.08. petek prvi petek od 9,3o obisk bolnikov; mašai v Zabičah ob 18h,

             v Kuteževem ob 19h

05.08. nedelja 18. NEDELJA MED LETOM  maša v Podgrajah ob 9h

12.08. nedelja 19. NEDELJA MED LETOM maša v Podgrajah ob 9h;

            Podgraje ob 15h mesečno srečanje molitvene skupine

15.08. sreda MARIJINO VNEBOVZETJE – veliki šmaren

          maši v Zabičah ob 8h; v Podgrajah ob 10h

19.08. nedelja 20. NEDELJA MED LETOM maša v Podgrajah ob 9h

26.08. nedelja 21. NEDELJA MED LETOM maša v Podgrajah ob 9h

 

V času od 16.7 do 2.8.2015 bom predvidoma na dopustu.

V tem času se v nujnih primerih (previdevanje ali pogreb)

obrnite na župnika v Jelšanah. Tel.: 05-788-50-09 ali Gsm.: 041-933-580

 

Da postanemo sproščeni, potrebujemo čas.

Vzeti si čas je nasprotje tega, da čas izkoriščamo in smo pod neprestanim pritiskom.

S tem ko si vzamem čas, pobegnem njegovi nadvladi.

Začnem se ga zavedati. Uživam ga. Čas mi je bil darovan.

Osvobodim se pritiska, kaj vse bi še lahko naredil v tem kratkem času.

Čas je vedno darovan – čas, ki pripada Bogu in meni,

čas v katerem pripadam sebi in svojemu pravemu jazu.                                            

Anselm Grün

Za svetost duhovnikov

Jezus, večni Veliki Duhovnik,

ohrani svoje duhovnike

v zavetju svojega Božjega Srca,

da jim nihče ne bo mogel škodovati.

Ohrani neomadeževane

njihove maziljene roke,

ki se vsak dan dotikajo

tvojega presvetega Telesa.

Ohrani čiste njihove ustnice,

ki jih je pordečila tvoja dragocena kri.

Ohrani njihovo srce čisto in sveto,

ki je zapečateno z vzvišenim znamenjem

tvojega slavnega duhovništva.

Naj rastejo v ljubezni in zvestobi do tebe.

Obvaruj jih vsega posvetnega.

Daj jim z oblastjo spreminjati kruh in vino

tudi moč spreminjati srca.

Blagoslovi njihovo delo z obilnimi sadovi

in podari jim nekoč krono večnega življenja.

Amen.                            Sv. Terezija Deteta Jezusa

 

In Marija je rekla:

»Moja duša

poveličuje Gospoda

in moj duh se raduje v Bogu,

mojem Odrešeniku,

kajti ozrl se je

na nizkost svoje služabnice.

Glej, odslej me bodo

blagrovali vsi rodovi,

kajti velike reči

mi je storil Mogočni

in njegovo ime je sveto.«

       (Lk 1,46–49)

 

16. julij

KARMELSKA MATI  BOŽJA

 

Ime praznika pride po Karmelski gori v Sveti deželi. Na tej gori sta se skrivala pred brezbožnim kraljem Ahabom in njegovo še bolj brezbožno ženo Jezabelo prerok Elija in Elizej. Nemara so tu bivali tudi njuni učenci. Zato je verjetno, tako trdijo, da so se tu že v prvi krščanski dobi naselili možje, ki so se želeli umakniti svetu in živeti v samoti. Sv. Helena, mati cesarja Konstantina, je dala tu sezidati cerkev. Leta 1156 je tja prišel vojak, križar Bertold s Kalabrije, ki se je v hudi bitki zaobljubil, da bo postal samotar, če Bog kristjanom nakloni zmago nad mohamedanci. Kristjani so zmagali in Bertold se je z desetimi tovariši naselil v Karmelu pri votlini, v kateri je po starem izročilu nekdaj bival prerok Elija. Postavili so majhno svetišče v čast Božji Materi in si jo tudi izbrali za Gospo svoji družbi. Imenovali so se bratje Device Marije Karmelske. S tem je bil ustanovljen karmeličanski red.

 

 

Kamorkoli vas bo vodila pot v počitniških dneh,

ne pozabite na srečanje z Jezusom ob oltarni mizi.

Kjerkoli ste, njegovo vabilo ostaja.

Zagotovo boste našli možnost – prostor in čas, kjer se lahko srečate.

 

 

 

Vzeti si čas je nasprotje tega,

da čas izkoriščamo in smo

pod neprestanim časovnim pritiskom.

S tem da si vzamem čas,

pobegnem njegovi nadvladi.

 

Osvobodimo se nepomembnega in uživajmo sproščenost

 

Pogoj za sproščenost je osvoboditev. Modreci vseh časov nam priporočajo, da se odrečemo svoji navezanosti na reči. Osvobodimo se navezanosti na imetje in svojih skrbi za prihodnost, prav tako pa prevelikih skrbi za zdravje. Tudi svoj uspeh, svojo osredotočenost na kariero in veljavo pri drugih ljudeh opustimo.

Sproščenost je namreč notranja naloga. In ta naloga ni preprosta. Ko se poskušamo osvoboditi navezanosti na reči tega sveta, hitro opazimo, kako zelo smo nanje navezani … Kako intenzivno smo zgradili svoj obstoj na teh rečeh, od katerih pravzaprav naše življenje sploh ni odvisno.

Po: A. Grünu

 

MOLITEV ZA DOMOVINO Troedini Bog, večna modrost! Ti vse čudovito urejaš in vodiš. Prosimo Te za naše voditelje, da bodo skrbeli za našo državo in slovenski narod. V času, ko se pripravljamo na volitve, Te prosimo, da bi se jih vsi kristjani udeležili in odgovorno oddali svoj glas za vse, ki se zavzemajo za pravičnost in življenje, za družine in otroke, za okolje in versko svobodo. Naj voditelji ponosno in dostojno predstavljajo našo državo ter se zavzemajo za vse, ki so v kakršnikoli stiski. Naj vsi skupaj gradimo Božje kraljestvo na zemlji, ki je kraljestvo miru, pravičnosti in ljubezni. Amen. Marija, Pomočnica kristjanov, prosi za nas! Izdala: Slovenska škofovska konferenca

KRATKA PREDSTAVITEV ŽUPNIJE PODGRAJE

Župnija Podgraje leži ob vznožju Snežnika in izviru reke Reke, ali kot ji pravijo domačini Velke wode. Ta reka je izoblikovala široko in rodovitno dolino, ki je odprta  samo  proti  Ilirski  Bistrici.  Za  Trnovce  in Bistričane je bil dolga stoletja to nepomemben kot in zato so prebivalcem naše župnije iz Podgraj, Zabič, Kuteževega in Trpčan zaničljivo rekli "Kočanci". Šele v zadnjih desetletjih so naši župljani dosegli svoj ponos in  samozavest,  da  jim  biti  Kočanec  in  prebivalec Kočanije ni več sramota ali zaničevanje, ampak jim je to v ponos in se radi s tem ponašajo. Tudi prebivalci ostalih vasi od Jablanice do Ilirske Bistrice bi se jim radi priključili (pridružili), tako nastajajo večkrat prepiri do kod sega Kočanija ali kod so njene meje proti Ilirski Bistrici.

Župnija šteje malo nad 900 prebivalcev. Še pred desetletjem je bilo v njej nekaj čez 1000 prebivalcev. Enako je z otroci. Pred desetimi leti jih je šolo in verouk obiskovalo več kot 120,  danes pa jih je polovico manj, le nekaj čez 60. To je očiten znak staranja prebivalcev in s tem tudi župnije. Začetki župnije naj bi segali v čas po križarskih vojnah, nekaj stoletij  po  naseljevanju  Slovanov,  ko  so  morali  Iliri oziroma Kelti  prepustiti ta  prostor Slovanom.  Po križarskih vojnah naj bi v te naše kraje prišli redovniki Karmeličani, ki so prenesli češčenje Karmelske Matere Božje za vso širšo okolico. Ni znano, kdaj je bila sezidana župnijska cerkev. Po Valvazorju so bolj znane cerkve, ki so popolnoma porušene in jih danes ni več: v Zabičah sv. Lenart, med Kuteževim in Podgrajami sv. Katarina in nad Trpčanami sv. Tomaž. V sedanji župnijski cerkvi je ohranjen kamen z letnico 1630 in glagolskim napisom, kar pričuje, da se je do zadnjih stoletij tukaj ohranilo glagoljaštvo,  kljub  raznim  novim  priseljence,  iz Nemčije,   Bosne   ali   celo   Albanije.   Vzrok  teh priseljevanj pa so bili Turki, ki so ob svojih pohodih te kraje večkrat požgali in naseljence pobili ali odpeljali s seboj, v kolikor se niso odselili drugam, v 16. stoletju celo v  severno  Italijo.  Grofje  z  gradu  Gotnik  in Jablanica pa so naseljevali rojake iz Nemčije, kar

pričajo  priimki  na  -er:  Štemberger, Rutar.  Kot  Uskoki, pribežniki pred Turki pa s priimki na -ič: Bostjančič, Jaksetič, Francetič..., ali Vlahi na -n: Celin, Prosen, Šestan...

Ti kraji imajo burno zgodovino srednjega in novega veka. Žal pa pisanih zgodovinskih virov ni, ker je ogenj vse sproti uničil. Izpričano naj bi ta župnija bila po

nastanku   pražupnije   (prafare)   Jelšane   njena podružnica,  kasneje  kaplanija  Trnovega in zadnja stoletja ekspozitura Trnovega oziroma Jelšan. Šele za časa Italije 1929 je postala samostojna župnija, s prvim umeščenim župnikom g. Milanom Grlj. Pred njim so tu službovali v zadnjih 100 letih: g. Štefan Jenko do leta 1918,  g.  Janko  Dolenc do  leta  1926,  g.  Franc Rožič do leta 1936, g. Adolf Simonič do leta 1942, g. Milan Grlj do leta 1974 in g. Janko Krkoč do leta 1992.

Poleg župnijske cerkve, ki je verjetno najstarejša, je iz 18. ali 19. stoletja grajska cerkev sv. Janeza Krstnika v Zabičah. V Kuteževem je bila zgrajena leta 1884

cerkev sv. Jožefa, v Trpčanah leta 1937 cerkev sv. Antona  Padovanskega,  na  Fabcih  -  najmanjšem zaselku naše župnije leta 1943 cerkev sv. Fabijana in

Sebastjana in v Zabičah, ker ni bilo mogoče uporabljali cerkve sv. Janeza Krstnika, je bila leta 1969 zgrajena cerkev Žalostne Matere Božje. Kot zimska kapela na pol poti med župniščem in župnijsko cerkvijo je bila zgrajena leta 1935 Lurška kapela in kasneje pred prenovo župnišča leta 1969 tudi kapela Karmelske Matere Božje v župnišču.

Posebnost naše župnije so v župnijski cerkvi slike slikarja Toneta Kralja, ki so nastale v letih 1958/59. V njih je ovekovečena tudi največja tragedija v zadnjih desetletjih, ko so Nemci v začetku maja 1944 požgali vas Podgraje. Za njimi je ostala le izropana cerkev. Slikar Tone Kralj je to vključil v okvir slik križevega pota. Takoj za podobo Kristusa, ki ga je Pilat obsodil, je slika požgane vasi in izgon prebivalcev iz vasi. Ob koncu križevega pota, pred vstajenjem Kristusa pa je slika povratka prebivalcev v vas maja 1945. Župnijska cerkev je bila velikokrat prenavljana. Leta 1949 so povečali kor, ko so nabavili orgle. Takrat se je našel kamen z letnico 1630 in z glagolskim napisom, ki je bil vzidan v stopnišče. Slikar Tone Kralj je vso notranjost preuredil  v  letih  1958/59.  Zadnja  prenova  pa  je potekala po letu 1985 do 1992.

Sedanja župnija živi svoje župnijsko življenje brez večjih pretresov, saj župljani skoraj 100% čutijo svojo pripadnost katoliški Cerkvi in s tem župniji. Največje  izseljevanje je  bilo po 2. svetovni vojni, večinoma iz ekonomskih  razlogov.  Do  tedaj  je  ves  svet

predstavljala za te prebivalce le Kočanska dolina, saj je njihov pogled segal le do okoliških hribov, ki jih obdajajo. V zadnjih desetletjih pa je boleče to, da imamo v župniji najmanj trikrat ali celo več kot to pogrebov v primerjavi z rojstvi in s tem povezano krsti. Tako se vidno manjša število prebivalcev in povečuje število praznih hiš ali opuščenih domov. Zato je bila krajevna  skupnost prisiljena  povečati  in  obnoviti pokopališče s pripadajočimi spremljajočimi objekti, za kar ji gre vsa pohvala za opravljeno delo. Prav tako velja pohvaliti župljane, ki s čutom pripadnosti župniji sodelujejo pri prenavljanju vseh cerkva v župniji, saj brez pomoči od zunaj, veliko žrtvujejo in darujejo od svojih   skromnih   dohodkov.   Preprosto   lepo   je sodelovati z njimi pri bogoslužnih opravilih, kjer vsak po svoji moči sodeluje in je vsaka sveta maša prijetno doživetje.