PODGRAJE     MAREC 2019

1. 3.- petek -prvi v mesecu, maši v Zabičah ob 17h, v  Podgrajah ob 18h,

       obisk bolnikov od 9,3o dalje. V Podgrajah ob 17,3o molitvena ura

       z  udeležbo družin s prvoobhajanci in kandidati za birmo.

3.3.- nedelja – 8. nedelja med letom, maša v Podgrajah ob 9h.

6.3.- sreda – pepelnica, maša s pepelenjemv Podgrajah

         ob 18h

8.3. – petek- Podgraje ob 17, 30 molitvena ura za družine prvoobhajancev in birmancev

10.3.- nedelja – 1. postna nedelja, maša v Podgrajah ob 9h, ob 15h Prva

          spoved prvobhajancev. ZAČETEK  DEVETDNEVNICE V

         ČAST sv. JOŽEFU v Kuteževem. V času devetdnevnice bo sveta

         maša v Kuteževem vsak delavnik ob 18h. Prilika za spoved od 17,30

         dalje vendar ne tik pred mašo, pridite pravočasno.

17.3. - nedelja – 2. postna nedelja; - KVATRNA maša v Podgrajah

         ob 9h, po maši molitve za rajne in blagoslov grobov; darovi za

         semenišče. Križev pot v dvorani župnišča ob 15h.

19.3.- torek - SV. JOŽEF – JEZUSOV REDNIK, maši v Podgrajah ob 17h,

v Kuteževem ob 18h.

 24.3. -  nedelja - 3. postna, SHOD KUTEŽEVO, maši v Podgrajah ob  9h,

v Kuteževem ob 10,3o.

30.3. –sobota postna spoved za našo župnijo v Podgrajah v dvorani župnišča ob 16h, sv. maša ob 17h.

31.3.- nedelja- 4. postna nedelja – postna spoved za našo župnijo ob 16h,

          maši v Podgrajah ob 9h in 17h.

Tečaj  priprave na krščanski zakon - za predzakonce:

dva  vikenda v mesecu marcu:

8. 3.; 9.3.; 10. 3. 2018 in 15.3.; 16.3.; 17.3. 2018 ob 19h          

v župnišču Trnovo ob 19h.  

Prijave najkasneje 10 dni pred začetkom tečaja,

v župnišču Ilirska Bistrica – Trnovo.

 URNIK VEROUKA

V PODGRAJAH ZA VEROUČNO LETO 2018/2019

Torek:   ob 15h 8. razred – (kandidati za birmo)

Četrtek: ob 15h 4. razred, ob 16h 1. razred, ob 17h 2. razred, ob 18h 5. razred

Petek:  ob 15h 7. razred, ob 16h 6. razred, ob 17h 3. razred - prvoobhajanci, ob 18h 9. razred in srednješolci

Sobota:  ob 15h strežniki, Otroci Karmelske Matere Božje

KATEHUMENAT

Uvajanje odraslih v bogastvo krščanstva

Za tiste, ki niste krščeni

Za tiste, ki bi se pripravili na prejem svetega obhajila in birme.

PRVO SKUPNO SREČANJE

ŽUPNIŠČE ILIRSKA BISTRICA SOBOTA 2.3.2019 OB 15h

Po predhodnem pogovoru in prijavi pri domačem župniku

Informacije: Stanko Fajdiga 031 738 494

In kadar se postite,

ne bodite kakor

čemerni hinavci;

grdijo si namreč obraze,

da bi ljudem pokazali,

da se postijo.

Resnično, povem vam,

svoje plačilo so prejeli.

Kadar pa se ti postiš,

pomazili svojo glavo

in si umij obraz,

da ne pokažeš ljudem,

da se postiš,

ampak svojemu Očetu,

ki je na skrivnem.

In tvoj Oče, ki vidi v skrivno,

ti bo povrnil. 

(Mt 6,16–18)

Post je bil v Jezusovem času med judovskim ljudstvom sprejeti del religijskih obveznosti. Prakticirali so ga stalno, od časa Mojzesa dalje. Tako farizeji kakor tudi učenci Janeza Krstnika so se redno postili. Obstajale pa so vendarle razlike med tem, kako so,

se postili farizeji in kako Jezusovi učenci po njegovem nauku. Vendar postenja ne potrjuje zgolj Jezusov nauk, ampak tudi njegov osebni zgled.

In zakaj pravzaprav post? Naša telesa s svojim fizičnimi organi in poželenji so čudoviti služabniki, a strašni gospodarji. Zato jih moramo stalno držati v podrejenem položaju. Nekoč je to neki Božji služabnik zelo dobro izrazil takole: »Moj trebuh mi ne pove, kdaj  naj jem, jaz namreč povem svojemu trebuhu, kdaj bo jedel.« Vsakokrat ko se kristjan posti s tem namenom, posreduje svojemu telesu jasno sporočilo: »Ti si služabnik, ne gospodar.«         Po: D. Princu

,

Postni čas nas po norčavem pustu vabi, da spremenimo naš način življenja. Sneti je potrebno naše maske in morda Bogu in ljudem okrog sebe iskreno pokazati, kdo smo. Jasno zastaviti pot k bolj polnemu življenju in se te poti tudi držati. Kaj boš izbral-a za svoj izziv v tem postnem času?                            

Postni čas je spokorni čas – kristjani v tem času pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu. Naše notranje prizadevanje se na zunaj izraža v poglobljeni molitvi, postu in dobrih delih. Tudi Kristus se je pred nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi, o čemer pišejo trije evangelisti (prim. Mt 4,1–11, Mr 1, 12–13 in Lk 4, 1–13). Strogi post je na pepelnico in veliki petek, zdržek od mesa in mesnih jedi pa vsak petek. Namen posta ni prvenstvo v odpovedi določeni hrani in pijači, ampak v spreobrnjenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom prek molitve.

 

Mnogi novozavezni pisci govorijo o spopadu med silami dobrega pod Božjim poveljstvom in silami zla pod vodstvom hudega duha. Boj med dobrim in zlim je postal resničnost našega sveta, ko se je človek prvič uprl Bogu. Od takrat naprej je svet podoben bojišču, na katerem se odvija duhovni spopad.

Jezus je prišel v sredo te bitke, ko se je sam spoprijel s skušnjavo v puščavi. Z lahkoto uvidimo, zakaj je hudi duh proti njemu usmeril vse svoje zle sile. Jezus je namreč prišel rešit ljudi z njihove zasužnjenosti grešnemu življenju. Če bi lahko pripravil Jezusa do tega, da bi grešil, bi načrt rešitve popolnoma propadel.

D. Watson

 

Vseživljenjska kateheza

Pastirsko pismo za postni čas 2019

 

 

II. del

 

8. nedelja med letom, 3. marca 2019

 

Dragi bratje in sestre!

 

»Zato, moji ljubi bratje /in sestre/, bodite stanovitni, neomahljivi, nadvse uspešni v Gospodovem delu, saj veste, da vaš trud v Gospodu ni prazen« (1 Kor 15,58).O »Gospodovem delu«, ki nam ga je zaupal kot trajno katehezo, smo razmišljali prejšnjo nedeljo. Ugotovili smo, da smo je potrebni kot naslovniki, a hkrati smo poklicani tudi biti kateheti, vsak v svojih okoliščinah. Vsi, ne le duhovniki in škofje ter katehistinje in katehisti.

 

Tudi današnje evangeljsko sporočilo lahko razumemo katehetsko: »Mar more slepi voditi slepega? /…/ Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj« (Lk 6,39.40). Najprej nas Jezus uči s svojim življenjem. Pot krščanske vere je postopno vstopanje v Božjo Skrivnost. Katehet kot Jezusov učenec prime v občestvu Cerkve drugega za roko in ga vodi v življenje v tej Skrivnosti, kar je velika milost za oba. Ta Skrivnost ni nasprotje razumskega vedenja, ampak daje novo luč vsem človekovim zmožnostim. Zato takšna kateheza ni nikoli končana, ker Skrivnost nima mej, vodi pa v vedno nova čudenja, ki preidejo v češčenje Božje navzočnosti. To postane človekova notranja drža.

 

Danes smo na koncu neke dobe, ki je trajala približno šest stoletij. Doživljamo velike kulturne spremembe, ki so prinesle s seboj tudi poplitvenje vednosti o veri in njenega doživljanja. Posledično na področju vere marsikdaj »slepec« »slepca« vodi. Zato je aktualno vprašanje, kako v teh razmerah oznanjati evangelij. Papež sv. Pavel VI. je v konstituciji O evangelizaciji zapisal: »Današnji svet potrebuje učitelje in pričevalce. Če pa posluša učitelje, jih posluša zato, ker so tudi pričevalci« (41).Živeti in oznanjati vero pa za krščenega ni nekaj izbirnega, je »ukaz« v Pavlovem smislu: »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal« (1 Kor 9,16).

 

Jezus poudari: »Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, /…/ iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta« (Lk 6,45). Dobre nas dela Bog sam, ko se mu pustimo oblikovati – tudi po katehezi. Te besede vabijo vsakega izmed nas, da se zave, da je oznanjevalec – katehet v domači družini, v krogu prijateljev in znancev … Starši otrokom, stari starši vnukom, prijatelj prijateljem, sosed sosedom, znanec znancem, v gospodarstvu, v družbi, šolstvu, skratka povsod. Ali ni imenitna kateheza, ko babica pokriža vnuka na poti mimo kapelice? Ali ko prijatelj prijatelju na zid na Facebooku napiše spodbudno svetopisemsko misel? Ali ko sosed pomirjujoče poda roko sosedu v spravo po dolgoletnih sporih za košček zemlje? Prav vsak od nas je povabljen, poklican in ima pravico, da »odmeva« Jezusovo besedo v svojem življenju – tako zelo, da bo ogreval srca svojih bližnjih. Ali kot sporočaSplošni pravilnik za katehezo: »Vera je osebno srečanje z Jezusom Kristusom; pomeni postati njegov učenec. To zahteva od človeka, da si nenehno prizadeva misliti kot On, presojati kot On in živeti, kot je On živel« (53). S posebno pozornostjo spodbujamo vas, dragi starši, z veseljem sprejmite svojo naravno in nadnaravno poslanstvo prvih katehetov svojim otrokom. Za spodbudo si sposojamo besede bl. škofa Slomška, ki je materine nauke imenoval »jutranja zarja«, očetov pouk pa »jutranje sonce« človekovega otroštva: »Bodite pridni, vi očetje in matere ljube; v vaših rokah so otroci, žlahtne mladike Gospodove. Mati, ki malo dete dojiš, vtisni mu v srce gorečo ljubezen do Jezusa; in ko pozimi predeš na klopi sede, popevaj otroku svete pesmi in uči ga lepo moliti. Materin nauk je deci jutranja zarja. /…/ Pa tudi oče ne pozabi, da te je Bog otroku za prvega učitelja dal. Zvečer po dokončanem delu se usedi za mizo, pozovi deco in vprašaj, kaj so se učili, ali so molili lepo. Ob nedeljah in svetkih vodi otroke k službi božji, pelji jih popoldne na polje ali pa na vesele vinske vrhe, kaži jim božja čuda in dobrote, naj hvalijo Očeta, ki je dober in je brezkončno njegovo usmiljenje. Očetov nauk je deci jutranje sonce.«

 

Čutite, dragi verniki, da je kateheza mnogo več kot le devet let verouka. Poglobili smo zavest, da smo vsi deležni poslanstva katehiziranja v moči krstne in birmanske milosti pa tudi po delovanju vseh drugih zakramentov. Papež Frančišek to pogosto naglaša z besedami Katekizma Katoliške Cerkve: »Božje ljudstvo je deležno Kristusove duhovniške službe, kolikor so krščeni posvečeni s Svetim Duhom, da darujejo duhovne daritve; deležno je njegove preroške službe, kolikor se z nadnaravnim verskim čutom neomahljivo oklepa vere, se vanjo poglablja in jo izpričuje; deležno je njegove kraljevske službe, ko posnema Jezusa Kristusa, ki je kot kralj vesoljstva postal služabnik vsem, zlasti ubogim in trpečim« (155).Novi katehetski načrt pa konkretizira: »To pomeni, da katehiziranec v konkretnih okoliščinah življenja zna skladno uporabiti versko znanje, svoje vrednote in notranje prepričanje; vse to na osnovi skupnega imenovalca – ›ravnanja iz osebne vere‹. Verodostojen kristjan zna živeti ›preudarno kakor kače in nepokvarjeno kakor golobje‹ (Mt 10,16)« (17). Nedvomno je prvi oznanjevalec in prvi odgovoren za oblikovanje skupnosti v svoji škofiji krajevni škof, po njem v župniji župnik in nato tisti, ki so posebej poklicani v službo oznanjevalcev: katehisti, bralci Božje besede, pevci ter drugi liturgični in pastoralni sodelavci. Prisotnost manjših skupin v župniji je njeno življenje. A če razvejanost ni podkrepljena z znanjem in duhovnostjo, lahko kaj hitro zapade rutini in podleže skušnjavi tekmovalnosti, celo sektaštva. Župnik bo zato s svojimi katehisti in animatorji skrbel, da se bo v vsaki skupini ohranjal evangeljski duh služenja, molitve ter zglednega življenja. Zato naj bo na srečanju čas tudi za katehezo: za pevski zbor na primer med vsakimi pevskimi vajami. Na srečanjih župnijskega pastoralnega sveta razmišljate, kako omogočiti in ponuditi katehezo ljudem v vseh starostnih obdobjih. Izvajalci pa naj poskrbijo, da bodo sami napredovali na duhovnem in spoznavnem področju. Zanje sodelovanje na študijskih dnevih, duhovnih vajah, duhovnih obnovah ter drugih srečanjih ni le pravica, temveč tudi službena dolžnost.

 

Zato vas, dragi bratje in sestre v veri, v veliki skrbi za poglobitev védenja o katoliški veri in še bolj življenja po njej močno spodbujamo k pričevanjski drži vašega življenja z novo gorečnostjo in novim izrazom, ki ga današnji človek dojema in sprejema.

 

Naj vas Božji blagoslov vodi, varuje in podpira na vaši pričevanjski poti vere!

 

 

Vaši škofje

 

KRATKA PREDSTAVITEV ŽUPNIJE PODGRAJE

Župnija Podgraje leži ob vznožju Snežnika in izviru reke Reke, ali kot ji pravijo domačini Velke wode. Ta reka je izoblikovala široko in rodovitno dolino, ki je odprta  samo  proti  Ilirski  Bistrici.  Za  Trnovce  in Bistričane je bil dolga stoletja to nepomemben kot in zato so prebivalcem naše župnije iz Podgraj, Zabič, Kuteževega in Trpčan zaničljivo rekli "Kočanci". Šele v zadnjih desetletjih so naši župljani dosegli svoj ponos in  samozavest,  da  jim  biti  Kočanec  in  prebivalec Kočanije ni več sramota ali zaničevanje, ampak jim je to v ponos in se radi s tem ponašajo. Tudi prebivalci ostalih vasi od Jablanice do Ilirske Bistrice bi se jim radi priključili (pridružili), tako nastajajo večkrat prepiri do kod sega Kočanija ali kod so njene meje proti Ilirski Bistrici.

Župnija šteje malo nad 900 prebivalcev. Še pred desetletjem je bilo v njej nekaj čez 1000 prebivalcev. Enako je z otroci. Pred desetimi leti jih je šolo in verouk obiskovalo več kot 120,  danes pa jih je polovico manj, le nekaj čez 60. To je očiten znak staranja prebivalcev in s tem tudi župnije. Začetki župnije naj bi segali v čas po križarskih vojnah, nekaj stoletij  po  naseljevanju  Slovanov,  ko  so  morali  Iliri oziroma Kelti  prepustiti ta  prostor Slovanom.  Po križarskih vojnah naj bi v te naše kraje prišli redovniki Karmeličani, ki so prenesli češčenje Karmelske Matere Božje za vso širšo okolico. Ni znano, kdaj je bila sezidana župnijska cerkev. Po Valvazorju so bolj znane cerkve, ki so popolnoma porušene in jih danes ni več: v Zabičah sv. Lenart, med Kuteževim in Podgrajami sv. Katarina in nad Trpčanami sv. Tomaž. V sedanji župnijski cerkvi je ohranjen kamen z letnico 1630 in glagolskim napisom, kar pričuje, da se je do zadnjih stoletij tukaj ohranilo glagoljaštvo,  kljub  raznim  novim  priseljence,  iz Nemčije,   Bosne   ali   celo   Albanije.   Vzrok  teh priseljevanj pa so bili Turki, ki so ob svojih pohodih te kraje večkrat požgali in naseljence pobili ali odpeljali s seboj, v kolikor se niso odselili drugam, v 16. stoletju celo v  severno  Italijo.  Grofje  z  gradu  Gotnik  in Jablanica pa so naseljevali rojake iz Nemčije, kar

pričajo  priimki  na  -er:  Štemberger, Rutar.  Kot  Uskoki, pribežniki pred Turki pa s priimki na -ič: Bostjančič, Jaksetič, Francetič..., ali Vlahi na -n: Celin, Prosen, Šestan...

Ti kraji imajo burno zgodovino srednjega in novega veka. Žal pa pisanih zgodovinskih virov ni, ker je ogenj vse sproti uničil. Izpričano naj bi ta župnija bila po

nastanku   pražupnije   (prafare)   Jelšane   njena podružnica,  kasneje  kaplanija  Trnovega in zadnja stoletja ekspozitura Trnovega oziroma Jelšan. Šele za časa Italije 1929 je postala samostojna župnija, s prvim umeščenim župnikom g. Milanom Grlj. Pred njim so tu službovali v zadnjih 100 letih: g. Štefan Jenko do leta 1918,  g.  Janko  Dolenc do  leta  1926,  g.  Franc Rožič do leta 1936, g. Adolf Simonič do leta 1942, g. Milan Grlj do leta 1974 in g. Janko Krkoč do leta 1992.

Poleg župnijske cerkve, ki je verjetno najstarejša, je iz 18. ali 19. stoletja grajska cerkev sv. Janeza Krstnika v Zabičah. V Kuteževem je bila zgrajena leta 1884

cerkev sv. Jožefa, v Trpčanah leta 1937 cerkev sv. Antona  Padovanskega,  na  Fabcih  -  najmanjšem zaselku naše župnije leta 1943 cerkev sv. Fabijana in

Sebastjana in v Zabičah, ker ni bilo mogoče uporabljali cerkve sv. Janeza Krstnika, je bila leta 1969 zgrajena cerkev Žalostne Matere Božje. Kot zimska kapela na pol poti med župniščem in župnijsko cerkvijo je bila zgrajena leta 1935 Lurška kapela in kasneje pred prenovo župnišča leta 1969 tudi kapela Karmelske Matere Božje v župnišču.

Posebnost naše župnije so v župnijski cerkvi slike slikarja Toneta Kralja, ki so nastale v letih 1958/59. V njih je ovekovečena tudi največja tragedija v zadnjih desetletjih, ko so Nemci v začetku maja 1944 požgali vas Podgraje. Za njimi je ostala le izropana cerkev. Slikar Tone Kralj je to vključil v okvir slik križevega pota. Takoj za podobo Kristusa, ki ga je Pilat obsodil, je slika požgane vasi in izgon prebivalcev iz vasi. Ob koncu križevega pota, pred vstajenjem Kristusa pa je slika povratka prebivalcev v vas maja 1945. Župnijska cerkev je bila velikokrat prenavljana. Leta 1949 so povečali kor, ko so nabavili orgle. Takrat se je našel kamen z letnico 1630 in z glagolskim napisom, ki je bil vzidan v stopnišče. Slikar Tone Kralj je vso notranjost preuredil  v  letih  1958/59.  Zadnja  prenova  pa  je potekala po letu 1985 do 1992.

Sedanja župnija živi svoje župnijsko življenje brez večjih pretresov, saj župljani skoraj 100% čutijo svojo pripadnost katoliški Cerkvi in s tem župniji. Največje  izseljevanje je  bilo po 2. svetovni vojni, večinoma iz ekonomskih  razlogov.  Do  tedaj  je  ves  svet

predstavljala za te prebivalce le Kočanska dolina, saj je njihov pogled segal le do okoliških hribov, ki jih obdajajo. V zadnjih desetletjih pa je boleče to, da imamo v župniji najmanj trikrat ali celo več kot to pogrebov v primerjavi z rojstvi in s tem povezano krsti. Tako se vidno manjša število prebivalcev in povečuje število praznih hiš ali opuščenih domov. Zato je bila krajevna  skupnost prisiljena  povečati  in  obnoviti pokopališče s pripadajočimi spremljajočimi objekti, za kar ji gre vsa pohvala za opravljeno delo. Prav tako velja pohvaliti župljane, ki s čutom pripadnosti župniji sodelujejo pri prenavljanju vseh cerkva v župniji, saj brez pomoči od zunaj, veliko žrtvujejo in darujejo od svojih   skromnih   dohodkov.   Preprosto   lepo   je sodelovati z njimi pri bogoslužnih opravilih, kjer vsak po svoji moči sodeluje in je vsaka sveta maša prijetno doživetje.